Mark 6

6. Poglavje

1In gre odtod in pride v domovino svojo, in spremljajo ga učenci njegovi. 2In ko pride sobota, začne učiti v shodnici; in mnogi poslušalci so strmeli, govoreč: Odkod temu to? in: Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? in toliki čudeži se vrše po rokah njegovih! 3Ali ni ta tesar, sin Marijin in brat Jakobov in Jozejev in Judov in Simonov? in niso li sestre njegove tu pri nas? In pohujševali so se nad njim. 4Jezus jim pa reče: Nikjer ni prorok brez časti, razen v domovini svoji in pri rodbini svoji in na domu svojem. 5In ni mogel ondi nobenega čudeža storiti, razen da je le malo bolnikov, položivši nanje roke, ozdravil. 6In čudil se je njih neveri. In hodil je po vaseh v okolišu in učil. 7In pokliče k sebi dvanajstere in jih začne razpošiljati po dva in dva, in da jim oblast nad nečistimi duhovi, 8in zapove jim, naj ničesar ne jemljo na pot razen same palice: ne torbe, ne kruha, ne denarja v pasu, 9ampak da naj si obujejo opanke, in veli: ne oblačite dveh sukenj. 10In jim reče: Kjerkoli pridete v hišo, tam ostanite, dokler ne pojdete odondod naprej. 11In v katerem mestu vas ne bi sprejeli in ne poslušali, odondod grede si otresite prah izpod nog njim v pričevanje. 12In ko so odšli, so oznanjevali ljudem, naj se izpokore, 13in so izganjali mnoge zle duhove in mazali z oljem mnoge bolnike in jih ozdravljali. 14In kralj Herod zasliši o tem, kajti ime njegovo se je bilo razglasilo, in reče: Janez Krstnik je vstal iz mrtvih in zato delujejo čudežne moči v njem. 15Drugi pa pravijo: Elija je; a drugi: prorok je, kakor eden izmed starih prorokov. 16Ko pa sliši to Herod, reče: Janez, ki sem ga jaz dal obglaviti, je vstal. 17Kajti ta Herod je bil poslal ujet Janeza ter ga vklenil v ječi zavoljo Herodiade, svojega brata Filipa žene; bil se je ž njo namreč oženil. 18Janez pa je dejal Herodu: Ni ti dovoljeno, imeti svojega brata ženo. 19Herodiada pa ga je zalezovala in hotela umoriti, pa ga ni mogla. 20Zakaj Herod se je bal Janeza, vedoč, da je pravičen in svet mož, ter ga je varoval; in marsikaj je storil, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal. 21In je napočil prikladen dan: ko je Herod v spomin svojega rojstva napravil večerjo svojim velikašem in stotnikom in galilejskim prvakom, 22je prišla noter njena, Herodiadina, hči in je plesala, ter se je prikupila Herodu in gostom. Kralj pa reče dekletu: Prosi me, karkoli hočeš, in dam ti. 23In ji priseže: Karkoli me poprosiš, ti dam, do polovice kraljestva svojega. 24Ona pa gre ven in reče materi svoji: Kaj naj si izprosim? Ta pa reče: Glavo Janeza Krstnika. 25In gre precej jadrno h kralju in ga zaprosi, rekoč: Hočem, da mi daš pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika. 26In kralj postane silno žalosten, toda zavoljo prisege in gostov ji ni hotel odreči. 27In precej pošlje kralj vojaka iz straže svoje in ukaže prinesti glavo njegovo. Ta pa odide in mu odseka v ječi glavo, 28in prinese glavo njegovo v skledi in jo da dekletu, a dekle jo da materi svoji. 29In ko so to slišali učenci njegovi, pridejo in vzemo truplo njegovo ter ga polože v grob. 30In snidejo se apostoli pri Jezusu in mu sporočé vse, kar so storili in kar so ljudi naučili. 31In jim reče: Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, ki so prihajali in odhajali, da še jesti niso utegnili. 32Ter odidejo na ladji v samoten kraj sami. 33In mnogi jih vidijo odhajati, in ko spoznajo, kam so namenjeni, hitro odrinejo tja peš iz vseh mest in jih še prehité. 34In ko stopi Jezus z ladje, zagleda veliko množico, in se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči. 35In ko je bila ura že pozna, pristopijo k njemu učenci njegovi in reko: Kraj je samoten in ura že pozna; 36razpusti jih, da odidejo v dvore in vasi, ki so naokoli, ter si kupijo kaj za jed. 37On pa odgovori in jim reče: Dajte jim vi jesti. Pa mu reko: Ali naj gremo in kupimo za dvesto denarjev kruha ter jim damo jesti? 38On jim pa reče: Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte! In ko so izvedeli, reko: Pet in dve ribi. 39In jim ukaže, naj jih posadé vse zaporedoma, omizje za omizjem, po zeleni travi. 40In posedejo v skupinah po sto in po petdeset. 41In vzame petere hlebe in tisti dve ribi in se ozre v nebo in jih blagoslovi, ter razlomi hlebe in podaje učencem svojim, naj polože prednje; tudi dve ribi razdeli vsem. 42In vsi so jedli in se nasitili. 43In pobrali so koscev dvanajst polnih košev in ostankov od rib. 44In bilo jih je, ki so jedli hlebe, kakih pet tisoč mož. 45In precej prisili učence svoje, naj stopijo v ladjo in se naprej prepeljejo proti Betsaidi, dokler on razpusti množico. 46In poslovivši se od njih, odide na goro molit. 47In ko se zvečeri, je ladja sredi morja in on sam na kopnem. 48In zagleda jih, da se mučijo z veslanjem; pihal jim je namreč veter nasproti. In okoli četrte straže po noči pride k njim, hodeč po morju; in hotel je iti mimo njih. 49Oni pa, videč ga, da hodi po morju, menijo, da je prikazen, in zakričé; 50vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. In precej jih ogovori in jim reče: Srčni bodite, jaz sem, ne bojte se! 51In stopi k njim v ladjo, in veter utihne. In presilno so se sami v sebi zavzemali; 52kajti po tem, kar se je zgodilo pri hlebih, še niso prišli k spoznanju, temuč njih srce je odrevenelo. 53In ko se prepeljejo, pridejo na kopno v Genezaret in potisnejo ladjo h kraju. 54In ko stopijo z ladje, ga ljudje precej spoznajo, 55ter obletajo vso tisto okolico in začno na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da biva. 56In kamorkoli je prišel, v vasi ali v mesta ali v sela, so po ulicah pokladali bolnike in ga prosili, da bi se smeli dotekniti le roba njegove obleke; in katerikoli so se ga doteknili, so ozdraveli.